Rijeka

 

Vse od začetkov prve manufakture iz leta 1764, ki je prerasla v pogonski obrat reške tovarne vrvi, prek razcveta industrije v sredini 19. stoletja in pravega buma na področju gradnje industrijskih kompleksov na prehodu v 20. stoletje je bila Reka vse do sredine 20. stoletja znana kot mesto industrijske dediščine. Nekoč veliki industrijski obrati se nahajajo po celem mestu, posebej na območju Mlake in okrog Industrijske ulice. Gospodarsko opustošena industrija Reke je zapustila pomembna arhitekturna dela iz konca 19. in prve polovice 20. stoletja, ki šele v zadnjem času postajajo prepoznana kot neizkoriščen kulturni vir Reke.

Palača tovarne sladkorja
Pojav rafinerije sladkorja v reškem urbanem območju je pomembna začetna točka, ki je leta 1750 sprožila ogromen val industrializacije, kar je usodno zaznamovalo celotno usodo in videz mesta Reka. Najprej se je spremenil videz Mlake, kjer je tovarna sladkorja odprla svoj prvi proizvodni kompleks, širjenje pa je nato privedlo do gradnje še enega tovarniškega kompleksa, tistega na Brajdi, znanega kot kompleks Benčić.
Upravna zgradba je bila zgrajena leta 1752 kot osrednji objekt velikega kompleksa v lasti podjetja Tršćansko-riječka priviligirana kompanija in je bila po požaru leta 1785 obnovljena in razkošno opremljena s štukaturami in stenskimi slikami. Ta izjemna zgradba s svojimi freskami in zgodovinskim pomenom na najboljši način pripoveduje zgodbo o fazah skokovitega razvoja Reke v obdobju industrijske revolucije, ko je bila Reka eno najpomembnejših pristanišč v Sredozemlju.
Po drugi svetovni vojni pa vse do konca 20. stoletja je zgradbo nekdanje tovarne sladkorja in tobaka uporabljala Tovarna motorjev Rikard Benčić, po katere imenu je celoten kompleks ostal znan v popularni kulturi.

Ulica Milutina Barača (nekdanja Industrijska ulica)
Samostoječi železniški nadvoz je bil izdelan v tridesetih letih prejšnjega stoletja v reški ladjedelnici »Cantieri navali del Carnaro« (danes »3. maj«) in je predstavljal dosežek, na katerega je bil izvajalec upravičeno ponosen.
Reški svetilnik, visok 40 metrov, je bil postavljen leta 1884 na vrhu reškega valobrana, vendar se je leta 1878 zaradi usedanja zrušil v morje, zato je bil preseljen na začetek Baračeve ulice. Leta 1933 je bil tretjič premaknjen in tokrat dvignjen na trinadstropno svetilniško zgradbo ter okrepljen z armiranim betonom. Danes ne obratuje več.

Nekdanji hotel Emigranti je bil zgrajen leta 1908. Ker je bila Reka pomembno pristanišče, iz katerega se je v začetku 20. stoletja v novi svet izselilo več kot 300.000 ljudi iz Srednje Evrope, je bil za njihovo nastanitev zgrajen trinadstropni hotel, ki je sprejel približno 2.000 ljudi in je bil za tisti čas zelo luksuzen.

Objekt za luščenje riža je bil največji te vrste v Habsburški monarhiji in eden največjih obratov te vrste v svetu. Omenjeni objekt in tovarna škroba sta prenehala obratovati po prvi svetovni vojni. Leta 1936 je njun teren in objekte kupilo sosednje podjetje Rafinerija nafte. Z Rafinerijo na Mlaki je povezan začetek sodobne naftne industrije Madžarske in pozneje Italije. Mlaka je tako prvi industrijski objekt podjetja Agip. Rafinerija nafte na Reki je začela obratovati leta 1883 kot največji obrat za predelavo nafte na celotni evropski celini. Milutin Barač je bil prvi direktor Rafinerije nafte in po njem se danes ulica tudi imenuje.

Zgradba za preoblačenje delavcev in zgradbe, imenovane »kubusi«, so se na samem začetku obratovanja Rafinerije uporabljale v tehnološke namene.
Vagonska okretnica (železniška remiza) in velika kurilnica z okretnico za lokomotive je največja te vrste na Balkanu in ena najzanimivejših zgradb ne samo reške železničarske dediščine, temveč tudi reškega urbanizma. Ta pritlična zgradba v obliki polkrožnega prstana z 22 tiri za garažiranje lokomotiv je bila zgrajena neposredno pred prvo svetovno vojno.

Tovarno Torpedo sestavljajo ohranjeni arhitekturni prostori, kot je Vila Whitehead, najbolj reprezentativen del upravne zgradbe tovarne, kompleks hal z obrati, skladišče konstrukcij iz armiranega betona in lansirna rampa. Od leta 1874 je na istem mestu začela obratovati prva tovarna torpeda v svetu. Prvi torpedo je bil izdelan leta 1866.

Ladjedelnica 3. maj je začela obratovati že v drugi polovici 19. stoletja. Gradnja je bila končana maja 1906. V naslednjem desetletju je ladjedelnica doživela tehnološki napredek in znatno prostorsko razširitev, s čimer je povečala svojo delovno zmogljivost. Nove delavnice, električno centralo, skladišča in objekte za administracijo v slogu secesije in historicizma so leta 1911 začeli graditi Madžari. Tako kot v drugih ladjedelnicah so bili tudi tukaj delovni pogoji zelo slabi, ladjedelnica Danubius pa je bila znana tudi kot ladjedelnica smrti ali grobnica delavcev. Po prvi svetovni vojni in prodaji delnic je bila preimenovana v Cantieri navali del Quarnero. V tem obdobju je bila konkurenca italijanskih ladjedelnic močna. Šele po osvoboditvi Reke in malo pozneje, leta 1948, se lahko govori o Ladjedelnici 3. maj, kakršno poznamo tudi danes.

Reško pristanišče
Cesar Karel VI. je z listino iz leta 1719 Reki in Trstu dodelil status svobodnega pristanišča. S tem je reško pristanišče postalo odprt trg za tujce, ki so se od takrat naprej lahko svobodno nastanili in delovali v mestu, v pristanišču pa svobodno trgovale ladje vseh zastav. Graditi so se začela prva javna skladišča, poljska bolnišnica, urejati se je začelo pristanišče v ustju Rječine in dokončevati prva cesta – Karolinška cesta, ki je povezala mesto in pristanišče z njegovim naravnim zaledjem.
Leta 1872 se je začela gradnja sodobnega pristanišča po osnovni ideji znanega francoskega hidrotehnika in graditelja pristanišča v Marseillu, Hilariona Pascala. Hkrati sta se gradili tudi dve železniški progi: Reka – Karlovac od Pivke do Reke, s čimer je bilo pristanišče povezano s slovenskim zaledjem z železnico, ki je vodila naprej do avstrijskih in čeških pokrajin. S tem so bili ustvarjeni potrebni predpogoji za razvoj reškega pristanišča v pristanišče evropskega pomena, ki je prevzelo vlogo glavnega pristanišča Ogrske.
Reško pristanišče je bilo izhodiščno pristanišče številnih, ki so iskali boljše življenje. Tako je leta 1903 britanska parniška družba Cunard line uvedla direktno linijo Reka–New York s floto 11 ladij (Slavonia, Caronia, Pannona, Ultonia, Carpatia, Carmania, Saxsonia, Ivernia, Caconia, Franconia, Laconia).
Ta vzpon mesta in pristanišča je ustavila prva svetovna vojna. Nerešen spor glede meje in teritorialne pripadnosti Reke je bil razrešen z Rimskim sporazumom leta 1924. Mejna črta je delila reško pristanišče od novo nastale Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (od leta 1929 Kraljevine Jugoslavije) in Kraljevine Italije. Pristanišče je bilo razdeljeno tako, da je Kraljevina Italija dobila sodobno, dobro opremljeno, vendar brez zaledja neuporabno pristanišče, Kraljevina Jugoslavija pa prostorno, skromnejše nekdanje pristanišče Baross brez sodobnih skladišč ter Delto s prostornim skladišče za les. Kljub števnim ukrepom italijanske vlade je promet reškega pristanišča nenehno padal.
Leta 1947 je Reka, ki je bila do takrat pod Vojno upravo, pripadla Jugoslaviji in je s Sušakom postala edinstveno mesto z edinstvenim pristaniškim bazenom. Postala je najpomembnejše pristanišče nekdanje države in današnje Hrvaške.

 

 

28/02/2019

Odprta retrospektivna razstava Industrial Art Bienalla na Reki

Retrospektivno razstavo IAB 2014–2018 lahko obiščete od 29. januarja do 5. februarja na Reki, v pritličju nekdanje upravne zgradbe tovarne orožja, tovornjakov in motorjev Torpedo. Razstava […]
06/02/2019

Bienale industrijske umetnosti – Mobilna razstava “IAB 2014. – 2018.”